Odločitev za strokovno pomoč se pogosto ustavi že pri prvem vprašanju: na koga naj se sploh obrnem? Na psihologa, kliničnega psihologa, psihoterapevta ali psihiatra? Razlike med njimi niso vedno očitne, poleg tega pa človek sredi stiske pogosto težko presodi, kakšno podporo potrebuje.

Za prvi korak vam ni treba poznati vseh strokovnih podrobnosti ali imeti natančno oblikovanega cilja. Pomembneje je, da prepoznate, kaj vas obremenjuje, in poiščete strokovnjaka, ki zna jasno predstaviti svoje kvalifikacije, način dela in meje svojih pristojnosti. Prvi pogovor je lahko namenjen prav temu: razumevanju težave in iskanju smiselne nadaljnje poti.

Kaj dela psiholog – in česa ne?

Psiholog je oseba, ki je zaključila študij psihologije. Psihologija je široko področje, zato psihologi ne delajo samo z ljudmi v duševni stiski. Srečamo jih v zdravstvu, šolstvu, socialnem varstvu, podjetjih, športu, raziskovanju in številnih drugih okoljih.

Pri delu s posamezniki lahko psiholog glede na svojo izobrazbo, dodatna usposabljanja in delovno področje med drugim izvaja psihološko svetovanje, ocenjevanje, preventivne dejavnosti ali izobraževanje. Sam naziv »psiholog« zato še ne pove vsega o tem, katere storitve določena oseba ponuja.

Prav tako psiholog ni nujno klinični psiholog ali psihoterapevt. Za specialistična področja in določene oblike obravnave so potrebna dodatna usposabljanja. Psiholog tudi ni zdravnik in ne predpisuje zdravil. Zdravila za zdravljenje duševnih motenj lahko po ustrezni zdravstveni presoji predpiše zdravnik, najpogosteje psihiater ali osebni zdravnik.

To ne pomeni, da morate sami pravilno določiti, katerega strokovnjaka potrebujete. Odgovoren izvajalec vam bo po uvodnem pogovoru povedal, ali je vaše vprašanje znotraj njegovega področja dela oziroma ali bi bila primernejša druga ali dodatna oblika pomoči.

Kdaj je smiselno razmisliti o pogovoru s psihologom?

Strokovne podpore ni treba iskati šele takrat, ko stiska postane nevzdržna. Pogovor s psihologom je lahko smiseln, ko vas določena težava dalj časa obremenjuje, se ponavlja ali začne posegati v pomembna področja življenja.

O pogovoru lahko razmislite, kadar na primer:

• dalj časa doživljate močno napetost, zaskrbljenost, potrtost ali občutek preobremenjenosti;
• težje spite, se zberete ali opravljate vsakodnevne obveznosti;
• se podobni konflikti ponavljajo v partnerskih, družinskih ali drugih odnosih;
• se težko odločate, postavljate meje ali izrazite svoje potrebe;
• ste pred večjo življenjsko spremembo ali po njej;
• običajna podpora bližnjih ne zadošča;
• želite bolje razumeti svoje odzive, potrebe in ponavljajoče se vzorce.

Ti primeri niso diagnostični seznam. Posamezna izkušnja sama po sebi ne pomeni, da imate duševno motnjo, niti ne dokazuje, da je določena oblika obravnave prava za vas. Namen prvega pogovora je lahko prav skupna presoja, kaj se dogaja in kakšen naslednji korak bi bil najbolj smiseln.

Če so težave nove, izrazite ali povezane s telesnimi simptomi, je smiselno razmisliti tudi o pogovoru z osebnim zdravnikom. Psihološka in zdravstvena obravnava se lahko dopolnjujeta; ena ni vedno zamenjava za drugo.

Psiholog, klinični psiholog, psihoterapevt ali psihiater?

Nazivi označujejo različne izobraževalne poti, pristojnosti in načine dela. V praksi se lahko področja deloma prekrivajo, zato je pomembneje preveriti konkretne kvalifikacije posameznika kot sklepati samo na podlagi naziva.

Klinični psiholog je v Sloveniji reguliran zdravstveni poklic. Po študiju psihologije, pripravništvu in strokovnem izpitu opravi še specializacijo iz klinične psihologije. Njegovo delo lahko vključuje kliničnopsihološko ocenjevanje oziroma psihodiagnostiko, svetovanje, psihoterapijo in rehabilitacijo.

Psihiater je zdravnik specialist. Njegova pomembna posebnost je možnost medicinske diagnostike in zdravljenja z zdravili. To pa ne pomeni, da je psihiatrična pomoč namenjena samo najtežjim primerom ali da obisk nujno vodi v zdravljenje z zdravili. Odločitev je odvisna od strokovne presoje in individualnih potreb.

Psihoterapija opisuje posebno obliko strokovne obravnave, za katero je potrebno dodatno, strukturirano usposabljanje. Ni vsak psiholog tudi psihoterapevt, psihoterapevtova osnovna izobrazba pa ni nujno psihologija. Zato je pri izbiri pomembno preveriti celotno izobraževalno pot, status usposabljanja, način supervizije in izkušnje z vrsto težav, zaradi katerih iščete pomoč.

Kaj lahko pričakujete na prvem srečanju?

Prvo srečanje je praviloma namenjeno spoznavanju vašega položaja in dogovoru o morebitnem sodelovanju. Potek se med izvajalci razlikuje, vendar vas bo strokovnjak običajno vprašal, kaj vas je spodbudilo k iskanju pomoči, kako dolgo težava traja in kako vpliva na vaše življenje.

Ni treba, da svojo izkušnjo predstavite popolno ali v pravilnem vrstnem redu. Prav tako vam ni treba takoj povedati vsega, o čemer še ne želite govoriti. Strokovnjak vam lahko z vprašanji pomaga oblikovati jasnejšo sliko, vendar mora pri tem spoštovati vaše meje.

Na uvodnem srečanju je smiselno razjasniti tudi praktične in strokovne pogoje:

• kakšen način dela izvajalec uporablja;
• kakšni bi lahko bili začetni cilji;
• kako pogosto in kako dolgo trajajo srečanja;
• kakšna so pravila glede zaupnosti in njene zakonske omejitve;
• kakšna je cena ter način odpovedovanja terminov;
• kaj se zgodi, če izvajalec presodi, da potrebujete drugo obliko pomoči.

Prvo srečanje ni zagotovilo, da boste takoj občutili olajšanje ali dobili dokončen odgovor. Včasih prinese več jasnosti, včasih pa odpre dodatna vprašanja. Pomembno je, da po njem bolje razumete predlagani način dela in veste, kaj bi sledilo.

Kako izbrati psihologa, ki vam ustreza?

Pri izbiri ni pomembna samo bližina ordinacije ali prvi prosti termin. Strokovna usposobljenost je osnovni pogoj, za dobro sodelovanje pa so pomembni tudi jasen dogovor, spoštovanje meja in občutek, da lahko postavljate vprašanja.

Preverite izobrazbo in dodatna usposabljanja

Na spletni strani ali neposredno pri izvajalcu preverite osnovno izobrazbo, strokovne izpite, specializacije in druga daljša usposabljanja. Pri psihoterapevtskem delu vprašajte tudi po konkretnem pristopu, statusu usposabljanja in superviziji.

Splošni izrazi, kot so »strokovnjak za odnose«, »terapevt« ali »coach«, sami po sebi ne pojasnijo formalne izobrazbe. Če podatkov ne najdete, je povsem primerno, da jih zahtevate pred začetkom sodelovanja.

Preverite področje dela in njegove omejitve

Nihče ni usposobljen za vse vrste težav in vse skupine ljudi. Preverite, ali strokovnjak dela z odraslimi, mladostniki, pari ali družinami ter ali ima izkušnje s področjem, zaradi katerega iščete pomoč. Enako pomembno je, da jasno pove, katerih obravnav ne izvaja in kdaj osebo napoti drugam.

Pri izbiri zato pomaga pregledna strokovna predstavitev. Takšne informacije na svojem spletnem mestu navaja tudi psihologinja Manca Jarc, ki predstavlja svojo osnovno izobrazbo, psihoterapevtsko usposabljanje, področja dela in okvir obravnave v Novi Gorici ter na spletu.

Vprašajte, kako bo potekalo sodelovanje

Strokovnjak bi moral znati razumljivo pojasniti, kako dela, kaj lahko od procesa razumno pričakujete in kako bosta spremljala napredek. Previdnost je smiselna ob zagotovilih o hitrem ali gotovem uspehu, univerzalnih rešitvah in pritisku, da se morate za dolgotrajno sodelovanje odločiti takoj.

Ocenite odnos in strokovne meje

Dobro sodelovanje ne pomeni, da je vsako srečanje prijetno ali da se s strokovnjakom vedno strinjate. Pomembneje je, da se počutite spoštovani, da lahko izrazite nestrinjanje in da izvajalec vaše pomisleke obravnava resno.

Strokovni odnos mora imeti jasne meje. Izvajalec naj ne izkorišča vaše odvisnosti, ne ustvarja pritiska in ne prestopa dogovorjenega okvira. Če vam nekaj ni jasno ali vam vzbuja nelagodje, lahko o tem spregovorite. Če po pogovoru ne dobite ustreznega pojasnila, imate pravico poiskati drugo mnenje ali drugega strokovnjaka.

Upoštevajte tudi praktične okoliščine

Na kakovost sodelovanja vplivajo tudi dostopnost, cena, čas, lokacija in možnost spletnih srečanj. Izberite obliko, ki jo boste lahko dovolj redno vključili v svoje življenje. Spletno delo je lahko praktično, vendar potrebujete miren prostor, ustrezno povezavo in občutek, da se lahko tudi na daljavo varno pogovarjate.

Kdaj je potrebna nujna ali drugačna pomoč?

Redno psihološko svetovanje ali načrtovano prvo srečanje nista namenjena obravnavi neposredne nevarnosti. Če resno razmišljate o samomoru ali samopoškodovanju, ne morete poskrbeti za svojo varnost ali je neposredno ogrožena druga oseba, ne čakajte na običajen termin.

Ob neposredni nevarnosti pokličite 112 oziroma se obrnite na dežurnega zdravnika, urgentno službo ali najbližjo urgentno psihiatrično ambulanto. Za anonimen pogovor sta po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje na voljo tudi Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 med 19. in 7. uro ter brezplačni telefon Samarijan in Sopotnik na 116 123, ki deluje 24 ur na dan. Aktualni kontakti so zbrani na strani NIJZ o pomoči v duševni stiski.

Če stanje ni neposredno nujno, vendar je stiska izrazita, se lahko obrnete na osebnega zdravnika ali center za duševno zdravje v zdravstvenem domu. Strokovnjak vam lahko pomaga presoditi, katera oblika pomoči je glede na trenutno stanje primerna.

Prvi korak ni dokončna odločitev

Iskanje psihologa ni preizkus, pri katerem morate v prvem poskusu izbrati popolno osebo. Prvi pogovor je lahko orientacija: priložnost, da predstavite svojo situacijo, postavite vprašanja in preverite, ali vam predlagani način dela ustreza.

Dober strokovnjak ne bo pričakoval slepega zaupanja. Jasno bo predstavil svojo vlogo, poslušal vaše pomisleke in priznal meje svojih kompetenc. Če se izkaže, da potrebujete drugačno podporo, je ustrezna napotitev znak odgovornega dela, ne neuspeha.

Najpomembnejše je, da s stisko ne ostajate sami zgolj zato, ker še ne poznate vseh odgovorov. Za začetek je dovolj vprašanje: kaj se mi dogaja in kdo mi lahko pomaga razumeti naslednji korak?

Viri za uredniško preverjanje

• Zbornica kliničnih psihologov Slovenije: razlike med psihologom, kliničnim psihologom in psihiatrom
• SPOT: seznam reguliranih poklicev v Sloveniji
• NIJZ: pomoč v duševni stiski

Članek je informativne narave in ne nadomešča individualne strokovne ali zdravstvene presoje.