Ko stranke ali poslovni partnerji ne poravnajo svojih obveznosti, podjetja običajno najprej poskušajo z opomini. Ko ti ne zaležejo, se mnogi obrnejo na nekoga, ki to počne profesionalno. V praksi se pogosto sliši izraz “zasebni izterjevalec” – termin, ki marsikoga zmede, saj v slovenski zakonodaji ni izrecno opredeljen, čeprav je izterjava terjatev danes razvita panoga, ki podjetjem prihrani ogromno časa in živcev.
Področje upravljanja terjatev Fidem se je v zadnjih letih močno profesionaliziralo, zato je smiselno vedeti, koga sploh dobite, ko pokličete strokovnjaka.
Kdo je zasebni izterjevalec?
V vsakdanjem pogovoru s tem izrazom mislimo na osebo ali podjetje, ki za naročnika opravlja izvensodno izterjavo dolgov. Gre torej za zasebni subjekt – najpogosteje gospodarsko družbo – ki se ukvarja z opominjanjem dolžnikov, dogovarjanjem o plačilu in pripravo dokumentacije za morebitne nadaljnje postopke.
Pomembno je vedeti, da zasebni izterjevalec ni isto kot sodni izvršitelj. Sodni izvršitelj je oseba z javnim pooblastilom, ki ima pristojnost za neposredno izvršbo na premoženje dolžnika – torej za rubež, prodajo premičnin in podobne ukrepe. Zasebni izterjevalec teh pooblastil nima in jih po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) niti ne more imeti.
Kaj sme in česa ne sme početi?
Tu se začenja področje, kjer marsikdo zaide v zmoto. Slovenska zakonodaja, predvsem Obligacijski zakonik in Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) v povezavi z evropsko uredbo GDPR, postavljajo precej jasne meje.
Zasebni izterjevalec sme:
- pisno in telefonsko opomniti dolžnika,
- predlagati obročno odplačilo ali drugačen dogovor,
- pripraviti predlog za izvršbo, ki ga upnik vloži na sodišče,
- voditi evidenco o terjatvah in komuniciranju.
Ne sme pa groziti, žaliti ali ustrahovati dolžnika, vstopati v stanovanje brez dovoljenja, zaseči stvari, blokirati računov, razkrivati podatkov o dolgu tretjim osebam (delodajalcu, sosedom, družini) ali objavljati seznamov dolžnikov.
Vsaka od teh kršitev lahko pomeni resno odgovornost – tako odškodninsko kot prekrškovno, v hujših primerih pa celo kazensko.
Zakaj se sploh obrniti nanj?
Razlog je preprost: čas in učinkovitost. Podjetja, ki poskušajo terjatve izterjati sama, pogosto izgubljajo dragocene ure ob telefoniranju, pošiljanju opominov in spremljanju plačil. Pri tem največkrat trpijo še poslovni odnosi, saj zaposleni niso usposobljeni za vodenje takšnih, pogosto neprijetnih pogovorov.
Specializirana podjetja imajo izdelane postopke, ekipe pravnikov in avtomatizirane sisteme, ki jim omogočajo, da pridejo do plačila hitreje in z manj konflikta. Marsikatero deluje po načelu “ni uspeha, ni plačila”, kar pomeni, da naročnik provizijo plača šele, ko je denar dejansko nakazan na njegov račun.
Kako poteka postopek v praksi?
Vse skupaj se običajno začne s pregledom dokumentacije – računov, pogodb, dobavnic in dosedanjih opominov. Sledi prvi stik z dolžnikom, najpogosteje pisni, nato pa telefonski. V tej fazi se preveri, ali gre za pozabljivost, finančne težave ali namerno izogibanje plačilu.
Če dolžnik ne reagira, izterjevalec pripravi predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se vloži preko portala COVL. Tu dejansko izvršbo izvede sodni izvršitelj, vendar je predhodno delo zasebnega izvajalca pogosto ključno za uspeh – tako pri pripravi popolne dokumentacije kot pri spodbujanju dolžnika k prostovoljnemu plačilu, preden zadeva sploh pride do sodišča.
Na kaj biti pozoren pri izbiri?
Ko izbirate izvajalca, preverite predvsem tri stvari. Prvič: reference in izkušnje – koliko terjatev so že rešili in kakšna je njihova uspešnost po panogah. Drugič: pravno podlago delovanja – ali imajo ustrezno registrirano dejavnost, spoštujejo GDPR in zaposlujejo lastne pravnike. Tretjič: pogodbene pogoje – preglednost provizij, način poročanja in dolžino pogodbene vezave.
Pozor pri ponudnikih, ki obljubljajo “stoodstotno izterjavo” ali namigujejo na agresivne metode. To so rdeče zastave, ki lahko naročniku prinesejo več škode kot koristi – tako finančne kot reputacijske.
Za konec
Zasebni izterjevalec je v slovenski praksi koristen partner predvsem za podjetja, ki se srečujejo z neplačanimi računi in nimajo časa ali znanja za samostojno reševanje. Pravi strokovnjak deluje znotraj zakonskih okvirjev, spoštuje pravice dolžnika in hkrati uspešno zaščiti interese upnika. V tem ravnotežju se skriva razlika med kakovostnim ponudnikom in tistim, ki mu je bolje izogniti se v širokem loku.