Displazija kolkov pri psu je ortopedska bolezen, ki prizadene predvsem večje pasme psov (nad 20 kg), redkeje pa se pojavi pri manjših pasmah. To je najpogostejša ortopedska bolezen, s katero se srečujejo veterinarji. Gre za deformacijo kolčnega sklepa, ki nastane med rastjo psa, pri čemer se glava stegnenice in kolčna ponvica ne razvijeta enakomerno. To povzroči, da sklep postane ohlapen in se glavica stegnenice ter kolčna ponvica ne prilegata pravilno. Posledično telo skuša popraviti deformacijo in stabilizirati sklep, vendar se pogosto razvije osteoartritis ali degenerativna bolezen sklepov. Pri prizadetem sklepu se običajno pojavi sinovialno vnetje, poškodbe sklepnega hrustanca, kostni izrastki (t.i. osteofiti) ter skleroza subhondralne kosti. V nadaljevanju bomo predstavili vprašanja, na katere so naleteti uporabniki, ki so obiskali displazija kolkov pri psu forum.
Kako se razvijejo simptomi displazije kolkov?
Simptomi displazije kolkov se pri različnih psih razvijajo različno, saj ni enotnega zaporedja dogodkov. Prve znake običajno opazimo pri starosti 5-6 mesecev, vendar pa se simptomi lahko razvijajo postopoma, včasih tudi več let, preden postanejo očitni. Pri nekaterih psih so simptomi skoraj neopazni, pri drugih pa so precej bolj izraziti. Displazija se lahko pojavi na enem sklepu, pogosteje pa prizadene oba kolka. Kolčni sklep je gibljiv kroglični sklep, ki omogoča gibanje v več smereh. Sestavljata ga glava stegnenice in ponvica medenice, v katero se glavica pri zdravem psu popolnoma prilega. Med njima je sklepna špranja, ki mora biti enakomerna, ozka in z gladkimi robovi. Glavico v sklep pritrjuje ligament, celoten sklep pa obdajajo kapsule, ki zagotavljajo njegovo stabilnost.
Katere pasme psov so najbolj nagnjene k displaziji kolkov?
Displazija kolkov je genetsko pogojena, vendar lahko na njen razvoj vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so neprimerna prehrana, prekomerno gibanje, neustrezna vadba, prekomerna telesna teža in hormonski vplivi. Pasme, ki so najbolj nagnjene k displaziji kolkov, so večje pasme, kot so nemška doga, bernardinec, labradorec, nemški ovčar, buldog, staroangleški ovčar, rottweiler, novofundlandec, bernski planšar. Kljub temu pa displazija kolkov ni omejena samo na določene pasme, saj se lahko pojavi tudi pri psih manjših pasem, čeprav redkeje.
Displazija kolkov pri psu lahko povzroči različne klinične znake, ki so odvisni od starosti psa in stopnje razvoja bolezni. Pri nekaterih psih se prvi simptomi pojavijo že med odraščanjem, običajno v starosti od 4 do 6 mesecev. Pri drugih psih pa lahko klinični znaki nastopijo šele po več letih, ko bolezen napreduje in povzroči osteoartritis.
Znaki pri mladih psih
Pri mladih psih, starih od 6 do 18 mesecev, so najpogostejši znaki displazije kolkov izrazita “zajčkasta” hoja, ki jo spremlja nihanje pri hoji. Psi imajo težave pri skakanju in pogosto postanejo manj igrivi. Med sprehodi pogosto sedijo, saj jih gibanje utrudi, in upočasnijo tempo hoje. Prav tako imajo pogosto nenormalen sedeči položaj, kar je posledica bolečin v kolkih.
Znaki pri psih, starejših od 18 mesecev
Pri psih, starejših od 18 mesecev, pa se klinični znaki običajno poslabšajo. Zmanjšana aktivnost in gibanje sta zelo opazna. Psi imajo težave pri skakanju, teku in hoji po stopnicah. Šepanje postane pogostejše, brez predhodnih poškodb ali očitnih vzrokov, in psi pogosto potrebujejo več počitka po fizični aktivnosti. Težave pri vstajanju iz sedečega ali ležečega položaja so tudi pogoste, saj jim gibanje povzroča bolečino. Pokanje sklepov je slišno pri hoji ali gibanju, psi pa pogosto sedijo na nenavaden način, saj jih bolečina v kolkih omejuje pri normalnem sedečem položaju. Zaradi zmanjšane aktivnosti opazimo tudi izgubo mišične mase na zadnjem delu telesa, medtem ko so ramenske mišice povečane kot kompenzacija. Občasna ali kronična ohromelost zadnjega dela telesa se lahko pojavi zaradi težav s sklepi in mišicami.
Pomembnost zgodnje diagnostike
Zgodnja diagnostika displazije kolkov pri psu je izredno pomembna, saj lahko prepreči ali zmanjša tveganje za razvoj artritisa. Obisk veterinarja je priporočljiv takoj, ko opazite zgoraj omenjene klinične znake. Veterinar bo izvedel temeljit klinični pregled, pri katerem se bo osredotočil na gibljivost kolčnega sklepa in zadnjih nog. Preveril bo, ali je sklep ohlapen, ali pes kaže bolečino ter koliko je gibljivost sklepov omejena. Veterinar bo obravnaval tudi zgodovino morebitnih bolezni pri psu, pomembna pa so tudi priporočila glede zdravja staršev mladiča. Poleg tega se lahko izvajajo krvne preiskave, vendar pa je rentgenska diagnostika najbolj zanesljiv način za oceno sprememb v sklepih in ugotavljanje prisotnosti displazije kolkov.
Kako poteka rentgensko slikanje kolkov?
Rentgensko slikanje kolkov pri psu običajno poteka v sedaciji ali splošni anesteziji, saj morajo biti mišice popolnoma sproščene, da so sklepi jasno vidni na posnetkih. Postopek vključuje meritve kotov v kolčnih sklepih, na podlagi katerih veterinar določi stopnjo displazije. Ocenjevanje displazije se vrši na lestvici od stopnje A (brez znakov displazije) do stopnje E (huda displazija).
Rentgensko slikanje je obvezno za pridobitev vzrejnega dovoljenja pri številnih pasmah psov, saj je displazija kolkov genetsko pogojena. Postopek ocenjevanja kolkov za vzrejno dovoljenje poteka pri starosti 1 leta ali 18 mesecev pri zelo velikih pasmah. Psi z oceno A in B so primerni za vzrejo, saj sta to stopnji, ki kažeta na minimalne ali nobene znake displazije. Takšno ocenjevanje pomaga preprečiti širjenje genetskih težav v prihodnje rodove.
Kakšne so možnosti zdravljenja displazije kolkov?
Zdravljenje displazije kolkov pri psih je odvisno od stopnje bolezni in specifičnih težav, ki jih ta povzroča psu. Obstaja več možnosti zdravljenja, od katerih so nekateri konzervativni pristopi, drugi pa vključujejo kirurške posege.
Konzervativno zdravljenje običajno vključuje spremembe življenjskega sloga, kot so prilagoditev aktivnosti, uporaba protibolečinskih zdravil ter fizioterapija. Pomemben vidik zdravljenja je tudi vzdrževanje primerne telesne teže, saj prekomerna telesna teža povzroči dodatno obremenitev sklepov. Pri psih z večjo telesno težo je pogosto potrebno hujšanje, da se zmanjša pritisk na obolele sklepe. O idealni teži in primerni dieti je priporočljivo, da se posvetujete s svojim veterinarjem, ki vam bo pomagal oblikovati načrt za zdravje vašega psa.
Kadar konzervativno zdravljenje ni dovolj, so na voljo tudi kirurški posegi, kot je stabilizacija sklepa ali celo nadomestitev kolčnega sklepa, kar je najpogosteje potrebno pri hujših primerih displazije. Pravi pristop bo določil veterinar na podlagi stanja vašega psa in specifičnih potrebščin zdravljenja.