Za osem ljudi je mogoče speči čevapčiče tudi na manjši rešetki. Če pa istih osem gostov sede za mizo hkrati in vsak pričakuje še popečeno lepinjo, bučke in papriko, pa se situacija precej spremeni. Pri izbiri žara na oglje zato pomaga že vpogled v jedi in pripravo hrane na zadnjem pikniku. Katere jedi so se pekle istočasno? Kaj je moralo počakati? Odgovora povesta precej več o potrebni velikosti žara kot zgolj število povabljenih. Pokažeta tudi, kdaj se splača kupiti večji model in kdaj lahko večjo razliko naredi že drugačna rešetka.

Koliko hrane mora biti na rešetki hkrati?

Pri kosilu, na katerem naj bi vsi dobili topel obrok hkrati, je dobro začeti pri jedi, ki zavzame največ prostora. Cela postrv potrebuje toliko dolžine, da lahko kuhar pod njo seže z lopatko in jo obrne v enem kosu. Pri nabodalih je pomembna tudi njihova razporeditev. Če so položena tesno drugo ob drugem, se pri obračanju enega hitro premakne še sosednje. Lepinje sicer potrebujejo le kratek čas, vendar lahko ravno ob koncu peke prekrijejo precejšen del rešetke.

Pred nakupom pomaga preprost preizkus. Na kuhinjski mizi s papirjem označite uporabno površino rešetke, navedeno pri izbranem modelu. Nanjo položite lesena nabodala, lepinje ali papirnate obrise porcij v približno naravni velikosti. Med njimi naj ostane dovolj prostora za klešče, ob strani pa prostor, kamor lahko prestavite kos, ki je že lepo zapečen. Če prodajalec navaja mere celotnega žara, je za takšen preizkus smiselno poiskati tudi mere same rešetke.

Žar na oglje slovenskega proizvajalca IKI PRO je na voljo tudi v pravokotnih izvedbah z merami 60 × 40, 80 × 40 in 85 × 50 centimetrov. Prvi dve je zanimivo primerjati, saj se ob enaki globini razlikujeta za dvajset centimetrov v dolžini. Kdor običajno peče v več zaporednih krogih in sproti prinaša hrano na mizo, bo lažje izkoristil manjši model. Daljši je smiseln predvsem takrat, ko kuhar redno potrebuje dva ločena dela rešetke, denimo enega za meso in drugega za prilogo.

Kdaj prav pride odprt žar in kdaj pokrov za peko?

Na odprtem žaru ima kuhar dober pregled nad čevapčiči, rezinami jajčevca ali tankimi kotleti. Pri neposredni peki živila ležijo nad žerjavico. Če je na enem delu kurišča manj oglja, je tam vročina milejša. To pride prav, ko se na primer tanjši konci paprike že barvajo, debelejši deli pa potrebujejo še nekaj časa. Papriko je mogoče premakniti na manj vroč del, nad močnejšo žerjavico pa položiti naslednjo porcijo.

Za celega piščanca ali večjo pečenko je smiselno že pri nakupu poiskati model, ki omogoča posredno peko pod pokrovom. Pri takšni peki je žerjavica pomaknjena ob stran, hrana pa leži nad delom rešetke, pod katerim ni oglja. Zaprt pokrov zadržuje vroč zrak okoli živila. Pri izbiri zato štejeta tudi višina prostora pod pokrovom in možnost uravnavanja dovoda zraka. Visok kos mesa potrebuje prostor tudi nad rešetko.

Beseda »pokrov« v seznamu dodatne opreme ima lahko še drug pomen. IKI PRO za svoje odprte modele ponuja zaščitni pokrov, s katerim po uporabi pokrijemo ohlajen žar in mrežo zaščitimo pred umazanijo. Namenjen je shranjevanju, ne peki. Kdor želi peči pod pokrovom, naj zato v opisu modela poišče izrecno navedbo te možnosti.

Okrogle palice, leskovačka mreža ali polna plošča?

Oblika mreže postane pomembna takoj, ko je treba obrniti prvo ribo ali z rešetke pobrati narezano zelenjavo. Razmik med rešetkami določa, kako majhni kosi lahko še ležijo na njih. Dolga rezina bučke se lepo peče prečno čez več rešetk, drobne kocke bučke pa je lažje obračati na polni plošči. Kdor zelenjavo rad nareže že v kuhinji, bo takšno ploščo verjetno uporabljal pogosteje kot nekdo, ki večinoma peče cele paprike.

Kako velika je lahko razlika med podobnima modeloma, pokaže primerjava dveh mrež IKI PRO. Pri klasični izvedbi imajo okrogle palice premer šest milimetrov, pri leskovački pa kvadratne palice merijo 8 × 8 milimetrov. Svetla razdalja med njimi je v obeh primerih osem milimetrov. Proizvajalec za ribe priporoča klasično mrežo iz svetlo vlečenega jekla, saj se po njegovih izkušnjah nanjo manj prijemajo, leskovačko pa posebej priporoča za peko debelejših govejih zrezkov.

Pri peki za različno velike družbe je priročna tudi možnost spreminjanja višine mreže. Pri pregledanih pravokotnih modelih jo je mogoče namestiti v dva položaja. Tako se spremeni razdalja med živili in žerjavico. Teleskopske noge imajo drug namen. Z njimi si kuhar prilagodi delovno višino celotnega žara, kar pride še posebej prav pri daljši peki, ko je treba zaporedoma obračati več porcij.

Bo žar ostal na vrtu ali bo potoval na vikend?

Pri žaru, ki ga je treba po vsakem pikniku pospraviti v shrambo, postane teža prav tako pomembna kot dolžina rešetke. IKI PRO za klasični model 60 × 40 centimetrov navaja 22,5 kilograma, za model 80 × 40 centimetrov pa 26,6 kilograma. Oba modela sta zložljiva. Na ravni poti med lopo in vrtom so lahko priročna dodatna kolesa, pri prenašanju po stopnicah ali nalaganju v prtljažnik pa še vedno štejeta teža in lega ročajev. Pred nakupom si zato velja ogledati tudi pot, po kateri bo treba žar dejansko prenašati.

Za žar, ki bo stalno na vrtu, je pomembno tudi, kam lahko kuhar odloži čist pladenj, ko z mreže pobira pečeno hrano. Če ob žaru že stoji vrtna miza, bo dodatna stranska polica morda ostala neizkoriščena. Na ozkem delu dvorišča, kjer miza ovira prehod, lahko ista polica reši prav to težavo. Nekaj prostora je treba nameniti tudi shranjevanju odstranjene mreže. Za mrežo iz svetlo vlečenega jekla proizvajalec priporoča čiščenje z jedilnim oljem, dokler je še topla, in shranjevanje na suhem.

Končna izbira je lažja, če si kupec zamisli običajen poletni obrok od priprave do pospravljanja. Če se peka najpogosteje zatakne pri lepinjah in prilogah, je vredno razmisliti o daljši rešetki. Če je prostora na mreži dovolj, največ težav pa povzroča prenašanje po stopnicah, bo pri naslednjem pikniku več pomenil lažje prenosljiv model.